NASELITEV SLOVANOV NA OBMOČJU DANAŠNJE SLOVENIJE

V 6. stoletju so se v izpraznjenem panonskem prostoru, od koder so se proti Italiji odpravili Langobardi, naselili Slovani in Avari. Slovani so ljudstvo indoevropskega izvora. V preseljevanje proti jugozahodu so jih pognali Huni.

Pradomovina današnjih slovanskih narodov je Zakarpatje, območje današnje tromeje med Poljsko, Ukrajino in Slovaško. Temelj gospodarstva slovanskih plemen sta bila živinoreja in poljedelstvo. Zemljo so obdelovali s požigalništvom, zato so se pogosto selili.



Naselitveno območje alpskih Slovanov od konca 6. do začetka 9. stoletja

NASELITEV SLOVANOV

Naselitveni valovi

Proces naseljevanja Slovanov v Vzhodne Alpe je potekal v več valovih, višek je bil dosežen v zadnjih desetletjih 6. stoletja. Pomembna sta predvsem dva naselitvena vala, prvi s severa in drugi z jugovzhoda.

Prvi val s severa

Okrog leta 550 se zahodni Slovani iz današnje Moravske selijo proti jugu, in sicer prek Donave (med Trauno in Dunajem) na ozemlje Spodnje in Zgornje Avstrije in nato po dolinah alpskih rek v notranjost do Karavank ter ob Dravi proti jugovzhodu do Ptuja.

Drugi val z jugovzhoda

Okrog leta 590 se priselijo južni Slovani v tesni povezavi z Avari, ki so po odhodu Langobardov v Italijo leta 568 obvladovali Panonsko nižino. Najprej poselijo Posavje, kasneje pa še Podravje. Okrog leta 600 je že prišlo do bojev z Bavarci na območju zgornje Drave.

Obseg poselitve

Karta na levi strani prikazuje naselitveno območje alpskih Slovanov od konca 6. do začetka 9. stoletja.

Zahodna meja

V bojih s furlanskimi Langobardi v začetku 8. stoletja so Slovani poselili gričevnato območje onstran Soče vse do Furlanske nižine. Naselili so območja današnjih mest Tržič, Fara ob Soči, Krmin, Čedad, Humin in Pušja vas (zahodna etnična meja se je ohranila vse do danes). Boje med Slovani in Furlani opisuje langobardski zgodovinar Pavel Diakon v svoji knjigi Zgodovina Langobardov.

Vzhodna meja

Po propadu Avarov leta 796 so se na vzhodu Slovani razširili od Dunajskega gozda proti Blatnemu jezeru v Panoniji, od tam pa proti jugu v Podravje.

Južna meja

Skozi Postojnska vrata so do leta 600 naselili ozemlje Istre do naravnega praga južno od ceste Trst–Reka, kjer se Kras spušča v tržaško zaledje. Konec 8. stoletja je začela lokalna frankovska oblast s kolonizacijo oz. naseljevanjem Slovanov na opustela območja istrskih mestnih teritorijev in notranjosti polotoka.

Gostota poselitve

V tem obdobju priseljenih Slovanov naj bi bilo približno 20 000.

Njihova poselitev ni bila gosta in enakomerna, zajela je predvsem gričevnat in srednjegorski svet, ki je bil že v antiki najprimernejši za poljedelstvo.

Razmerja do staroselcev

Slovani se niso naselili v izpraznjeno območje, tu so živeli romanizirani staroselci z etničnimi ostanki Vzhodnih Gotov, Langobardov, Hunov... Od njih so prevzeli razvito planšarstvo in poljedelstvo (uporabo rala, ustalitev njiv), sadjarstvo in vinogradništvo.

Diskontinuiteta: rimska mesta, kolikor jih je še bilo, so bila uničena, mestno življenje se je ohranilo le ob obali, propadla je tudi antična cerkvena organizacija s škofijami. Staroselsko prebivalstvo je bilo delno uničeno ali zasužnjeno, umaknili so se v obalna mesta ali v planinske predele, kjer so nastale višinske utrdbe: Tonovcov grad pri Kobaridu, Ajdna nad Žirovnico, Rifnik pri Celju, Ajdovski gradec nad Sevnico, Korinjski hrib.

Google Zemlja: klikni na aktivno točko na karti  

Kontinuiteta: stike in sožitje dokazujejo prevzeta antična krajevna in vodna imena, ki so jih novim naseljencem predali staroselci. Imena so direktno prevzeli ali pa jih le glasovno priredili (Celeia – Celje, Poetovio – Ptuj). Pri imenih rek predrimskega izvora so nam poznane le njihove latinske različice (Aesontius - Soča, Dravus - Drava, Savus- Sava, Corcoras – Krka). Na naselitveno kontinuiteto kažejo tudi krajevna imena, izpeljana iz korena Vlah, kot so Slovani imenovali Romane (Laško, Lahovče).